Prva, doslej znana, pisna omemba Slapa je iz leta 1215:
"Freisinški škof Oton je za tristo mark kupil od Otona iz Mokronoga in njegove soproge šestdeset kmetij v Marki v vasi, ki se zove Slap, ter v vasi Loki tostran Krke pod Gradom Oriškim."
Po nepreverjenih zapisih naj bi se že leta 1220 naselili na Slapu Malteški vitezi.
Druga daljša omemba nosi datum 25. januarja 1223:
"Henrik, mejni grof istrski, daruje cerkvi Marije Device v Diessenu šest kmetij na Slapu blizu Vipave. S pristavkom, da hoče v znak te volitve vsako leto o svečnici dati bratom rečene cerkve po štiri tovore olja v Ogleju do svoje smrti. Ko pa umre, naj dobijo omenjeni bratje imenovane kmetije z vsemi pritiklinami v svojo rabo. Tudi odstopa rečeni cerkvi vse odvetniške in sodne zadeve na imenovanem posestvu. Ako bi dedič njegovih posestev v Vipavi po njegovi smrti nadlegoval brate zaradi odvetništva na tem posestvu, naj imajo pravico, da si izberejo kakega drugega branitelja. - Listino pečati mejni grof Henrik Andech." (F.Kos: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku - Ljubljana 1928)
V "Urbarju za Vipavo iz leta 1499, kjer so bile določene in zapisane razne dajatve prebivalstva posvetni in cerkveni gosposki, med drugim piše:
- Tisti iz župe Vrabče: V župi Slap so dolžni v vinogradu trgati in spravljati, za to dobe eno večerjo.
- Župan Matija Rudela: Od mlina daje tri marke. Dokler je župan plačuje od kmetije le polovico činža.
- Videcz Kurigoy: Daje od kmetije šest čebrov vina.
V Carnioli iz leta 1917 je objavljen članek o Juriju Textorju. Zapis je na platnicah knjige, ki je bila sicer tiskana leta 1497.
Iz zapisa izvemo: Jurij Textor se je leta 1600 preselil iz Krke na Koroškem v Vipavo. Od leta 1600 je bil oskrbnik Jakoba pl. Edinga. Imel je svoje posestvo na Gradišču pri Vipavi. Pri Slapu je bila njegova last vinograd Klopočnjak. Žena je prejela za doto vinograd Zidanico. Imel je tudi vinograd Pod Sv. Pavlom. Kupil je vinograd Brajda.
Pisec članka piše: "Zanimivo je, da so vsa našteta imena vinogradnih parcel še vedno ohranjena. Po prijaznem pojasnilu g. dekana Andreja Lavriča je Klopočnjak vinska gorica med Slapom in Erzeljem. Na Klopočnjaku ima devet Slapencev vinograde. Pod Sv. Pavlom se še danes imenujejo vinogradi. Brajda je vinograd v davčni občini Slap."
Valvasor je v Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689 zapisal:
"V Vipavski dolini povsod vabi grozdje. Povsod uspeva tu belo vino velike vrednosti, pa tudi rdeče, teran imenovano."
"Solze vinograda na Slapu, ki leži blizu Lož, pa so še slastnejše."
Cerkev je bila v sedanji obliki pozidana leta 1702. Ostanki prvotne gotske cerkve so razvrščeni v notranjosti. Bogat kamnoseški oris sklepnikov je iz 15. stoletja. Posebej izstopajo baročni oltarji iz marmorja različnih barv. Zelo dragocena je tudi slikovna oprema cerkve. Tu so slike Mihaela Strojana, Franca Jelovška, Valentina Metzingerja in Toneta Kralja. Slap je postal samostojna kaplanija leta 1771, župnija pa leta 1902.
Na južni strani cerkve stoji grad. Na notranjih vhodnih vratih v graščini je vklesana letnica 1720.
Leta 1850 je župnik Matej Koder začel poučevati mladino v stari občinski hiši. Prvega rednega učitelja, J. Gnezdo, je Slap čakal še šest let. Šolsko stavbo so dogradili leta 1858.
Leta 1873 je bila na Slapu ustanovljena prva slovenska kmetijska šola - Deželna sadjerejska in vinorejska šola. Grofje Lanthierji so šoli odstopili svojo graščino in posestvo. O tem priča napis na kamniti plošči nad grajsko kolono.
Na Slapu je bil 19. 12. 1875 rojen Metod Dolenc (oče, Rihard Dolenc, je bil vodja Deželne sadjerejske in vinorejske šole na Slapu in pozneje vodja Kmetijske šole na Grmu pri Novem Mestu). Ljudsko šolo je obiskoval na Slapu, potem pa se je družina leta 1886 preselila v Novo Mesto. Študij prava je zaključil na Dunaju. Kot pravnik in pravni zgodovinar ter redni profesor kazenskega prava je bil izredno plodovit pisec strokovnih del. Objavil je večje število razprav na temo vino - gorska zakonodaja. Med drugim je napisal tudi "Gorske Bukve" (1940). V uvodu je zapisal: "Predmet mojega dela pa je tisto pravo, o katerem sem globoko prepričan, da predstavlja v prvi vrsti pravno pojmovanje slovenskega naroda v preteklosti: Slovensko vinogorsko pravo."
Gorske bukve so pravno besedilo, ki je urejalo razmerja med gorskimi gospodi, lastniki vinogradov, in njihovimi zakupniki oz. uživalci vinogradov. Prvo znano slovensko besedilo je iz leta 1582. Zapisal ga je Andrej Racelj, župnik na Raki.
8. 10. 1889 je bila ustanovljena Prva zadruga vipavskih sadjarjev na Slapu. Njen namen je bil prodaja sadja in zelenjave. Kot člani vodstva se omenjajo: Carl Mayer in Gustav Schwickert iz Vipave, Mihael Mežan, učitelj s Slapa, Janez Malik, Janez Uršič, Andrej Kobal in Alojz Ferjančič s Slapa, Janez Božič iz Podrage ter Jožef Ferjančič z Erzelja. Na občnem zboru 24.8.1901 so sklenili, da se bo zadruga razšla. Likvidatorja sta bila posestnika s Slapa Alojz Ferjančič in Gašper Petrič. Zadruga je bila izpisana iz registra 28.3.1903.
30. 9. 1893 je bila ustanovljena Posojilnica na Slapu pri Vipavi - registrirana zadruga z neomejeno zavezo. Zadruga je bila hranilnica in posojilnica. Leta 1903 je prenesla sedež v Vipavo. V vodstvu je bilo kar pet vaščanov Slapa: Franc Punčuh, učitelj, Ivan Malik, Alojz Ferjančič, Ivan Uršič in Ferdinand Malik. Zadrugo so v Ljubljani izpisali iz registra 12.11.1938, ker je bila v takratni Italiji.
7. 8. 1942 so italijanski vojaki v dopoldanskih urah obkolili vas. Nihče ni smel iz asi. Začeli so ustrahovati ljudi n požigati hiše tistih, ki so jih sumili, da sodelujejo s partizani. Podatke so dobili od domačega izdajalca. Najprej so požgali Podgornikovo domačijo, nato Ambrožičevo, Nusdorferjevo in Makabejčevo. Pri Nusdorfer-Vencljevih, Židanikovih in Troštovih niso zažgali hiše, pač pa so razbijali in uničevali imovino. Vse premičnine so spravili na kup in jih zažgali. Zaplenili so vso živino. Bilo je strašno, nepozabno. Vsa vas v črnem dimu, jok preplašenih otrok, mukanje živine in vpitje pijanih fašistov. Tiste, ki so jim požgali domove, so zbrali skupaj. Moške so poslali v internacijo, starejše in otroke pa pustili, naj si pomagajo sami.
Že nekaj dni pred tem požigom so fašisti zaprli tri vaščane, osumljene, da podpirajo narodnoosvobodilno gibanje, brata Evstahija in Avgusta Podgornika ter Ivana Uršiča. Vse tri so odgnali v vipavske zapore, kjer so jih mučili n pretepali. Osmega avgusta, na dan požiga vasi Ustje, so jih odgnali tja in jih, skupaj s še petimi domačini: Milanom Stibiljem, Antonom Stibiljem, Maksom Kantetom, Antonom Vrtovcem in Metodom Štrancarjem, ponovno zverinsko mučili do smrti. Trupla so fašisti odpeljali s seboj in jih pokopali v skupnem grobu v Gorici.
